Mag. Anita Škof

Adventni in božični blagoslovi

Advent je čas, ki je v sodobnem svetu bolj ali manj izenačen s potrošništvom. Z nakupovanjem, pehanjem za vedno več in vedno prej, pozabljen pa je smisel adventa in božiča. Pozabljeno dejstvo, da je to duhovno popotovanje k najdaljši noči v letu, ko zopet zmaga svetloba nad temo. Da je to čas, ko zimzeleno rastlinje oznanja, da je življenje večno in neminljivo. Ko skozi svetlobo zvezde repatice zremo k notranji svetlobi. Čas za nova rojstva iz duha, za vsakega posebej. Vzemimo si ta blagoslov, da se v božični noči skozi lastnega duha sami ponovno rodimo. Pripravljeni na nove reči, na nove nivoje zavesti.

Trgovci z raznovrstnim blagom nam vsako leto prej in agresivneje vsiljujejo svoje blago. Okrašujejo trgovine, reklamirajo, se derejo in vpijejo, da bi v tem času iztržili kar največ denarja. In tudi ga. Zato, ker je človek pozabil na bistvo božiča, tega najbolj svetega duhovnega časa v letu, ko bi bilo modro, da bi se obrnili navznoter in opravili duhovno popotovanje, na katerega smo s toliko blagoslovi vsako leto povabljeni in pospremljeni navznoter.

ADVENT – DUHOVNO POPOTOVANJE

Modro bi se bilo zavestno in odgovorno zazreti vase, ukiniti zunanje zvoke, hrup, hitenje. Se iz zunanje bleščave in vreščave ozreti v tišino notranjosti, k svetlobi in življenju, ki tam žarita iz prostranstva duha. Ki vabita navznoter za nova spočenjanja, nova rojstva vsakega od nas. Kajti čas je prišel, ki je stanje zavesti, da se dvignemo iz oklepa materije in to obdobje doživimo iz duhovnih prostranstev.

Podajmo se torej na to sveto popotovanje, ki nam skozi govorico barv, simbolov in števil tako mogočno sporoča - o nas. Govorico, ki jo zmore slišati vsak, ki se je pripravljen ustaviti, se ozreti vase in si pokloniti blagoslov ljubezni adventnega in božičnega časa, ki je tako svet in duhovno navdihujoč, da bi bilo resnično škoda, če bi zamudili, kar se usipa iz neba lastne notranjosti in za zavest človeštva kot celote. Kajti v tem času se na stežaj odpirajo nebeška vrata, ki vabijo navznoter, v novo rojstvo iz ljubezni do samega sebe.

GOVORICA ADVENTNIH BARV

Barve adventa nam mogočno govorijo same zase. Že od nekdaj nas v tem času v slovenskem prostoru spremlja zimzeleno rastlinje v šopkih in okrasju doma - vejevje bora, smreke, jelke in ostalih zimzelenih dreves ter grmovnic. Zimzeleno, ki je življenje samo. Večno in neuničljivo. Zelenje ohranja upanje in zavedanje, da vedno življenje na novo vzklije, se spočne, rodi in živi, pa čeprav v zimskem času navidezno ničesar ni.

Rdeči šipkovi in drugi plodovi, ki jeseni in pozimi žarijo v naravi, pa ponazarjajo vpetost v materijo, ki nas prizemljuje kot duhovna bitja. Rdeča je barva korenske čakre, ki nas vpenja v najgostejšo materijo in nam omogoča izkušanje ter nas hkrati spominja, da lahko izkušamo samo v fizični dimenziji. Kajti v duhovnih prostranstvih ni izkušnje, je čisto zavedanje.

Srce, ki je sedež ljubezni, nam skozi večno zeleno srčno čakro o ljubezni poje, govori, se znotraj veseli, da jo zmore v fizični dimenziji izkušati. Skozi srce se zmore človek tudi zavedati, kajti srce je spoj materije in duha. Srčna čakra je mesto, kjer se srečujeta duh in materija tudi za zavedanje človeka.

Duh in duša skozi srce človeku ponujata odgovore na vprašanja, kdo je, odkod prihaja in zakaj je tu. Najpomembnejše odgovore, zaradi katerih si vsakič znova duša izbere utelešenje. Kajti duša se zaveda, da bo nekega dne tudi osebnost zmogla slišati sporočila srca. Se zavedati, da ni samo meso, kosti ter razum, ki ga omejuje v ta prostor in čas, temveč se prebudi v zavedanje, da je tudi človek večen in  neomejen, kot življenje samo.

SVETLOBA DUHA

Svetloba duha, ki se v adventnem času razodeva skozi luči, svečke, ogenj, je najgloblji, nezaveden klic človeka k notranji svetlobi, k stanju duha, ki premaga vsako temo. V zaupanju in hrepenenju, da pride do preobrata in se tudi svetloba dneva po najdaljši noči v letu zopet začne podaljševati.

To je simbolno sporočilo človeku, da ni tako temne izkušnje v življenju, da bi zmogla zatemniti svetlobo duha, ki večno znotraj sveti. Da je vedno upanje, ki izvira iz zavedanja, da notranje svetlobe, kot tudi življenja ne, nič ne more ugasniti. Saj življenje vedno je, menja samo pojavne oblike.

V eni od svojih oblik se je v času najdaljših noči pred dvema tisočletjema rodil božji sin. Kdo je božji sin, če ne Bog sam? In nas navdihnil z zavedanjem, da je znotraj vedno moč za nova rojstva. Da vedno svetloba kaže poti, tako, kot jih je modrecem zvezda repatica. Svetloba iz notranjosti osvetljuje poti srca in vedno nogo usmerja tja, kamor iz zaupanja v razodevanja iz notranjosti človek stopiti ima, da se samouresničuje. Da se v svetlobi njegove lastne notranje zvezde repatice prepusti, sledi in tako zmore uresničiti najveličastnejše reči, ki jih prikrivata omejeni razum in osebnost.

IZ LJUBEZNI V NOVA ROJSTVA

Zaupanje je predaja iz brezpogojne ljubezni, ki je gibalo vsega in prvotni vzrok stvarjenja. Brez ljubezni in brezpogojnega zaupanja vanjo, se duša niti utelesila ne bi v nemočno telo, ki samo ni zmožno preživetja. Mogočna je moč ljubezni. Mogočna sila, ki lahko izkuša sebe samo v materiji.

Ključ za doživljanje ljubezni, po kateri hrepenimo vsi, je predaja. Predaja volje osebnosti, ki je omejena, lastni duši, ki je neomejena in večna. Tako se lahko življenje skozi dušo, se lahko duh v polnosti prizemljuje in nam osvetljuje poti. Pokaže vrata in odgovore tam, kjer se osebnost zaletava v zid in trpi. Čas je prišel, da se nehamo kot slepci zaletavati v zid, temveč se prepustimo svetlobi iz notranjosti, da pokaže poti. Da sežemo navznoter in se iz ljubezni do sebe iz čistega zavedanja vedno znova, tudi v istem telesu in osebnosti na novo rojevamo. To možnost imamo vsakič, v vsakem trenutku našega življenja. Se na novo spočeti, izbrati nove reči, se od starega odvezati in v novo stopiti. Biti, ljubiti in zaupati. To je koda troedinosti, skozi katero se lahko človek samouresniči.

MARIJA – BITI, LJUBITI, ZAUPATI

Kodo troedinosti, ki je razodevanje ženskega počela, Boginje, nam je z lastnim zgledom pokazala Mojstrica luči Marija, Jezusova mati. Ko se je iz čistega zavedanja, iz svoje biti, s popolnim zaupanjem predala temu, kar se je skozi njeno dušo za zavedanje osebnosti razodevalo skozi duha. Se predala in sledila poti, ki si jo je izbrala še pred utelešenjem v telo in osebnost Marije.

Tako, kot je Boginja prezrta in dostikrat nevidna našim duhovnim očem, čeprav se razodeva fizičnim očem, je v božičnem času prezrta vloga Marije. Brez nje, ki je zmogla biti, ljubiti in zaupati, tudi Jezusovega rojstva ne bi bilo. V polnosti je zaživela kodo troedinosti, skozi katero se razodeva Boginja. Jo utelesila pred našimi očmi.

A takrat je bilo še prezgodaj. Še njega, ki je utelesil brezpogojno ljubezen in Boginjo v moškem telesu, njenega sina, so križali. Ker so se ustrašili moči, ki je vela iz njega. Ker je razodeval ženski princip v vladavini moškega principa, Mojzesovega ognja. Vendar je tudi voda mogočna in čas je, da znotraj sebe uravnotežimo oba pola. Boga in Boginjo, ogenj in vodo, moški in ženski princip. Šele tako smo uravnoteženi in samouresničeni.

BOŽIČ - PRAZNIK PREZRTE BOGINJE

Zakaj se novo rojstvo ne bi letos zgodilo za nas iz nas? Zakaj ne bi tokrat preživeli adventnega časa drugače, bolj v sebi in manj v zunanjosti? Manj vpeti v materijo in bolj zavedajoči se tega, kar nam skozi srce iz notranjosti duša in duh govorita? Se prepustili notranjemu vodstvu, se iz novega nivoja zavesti, ki se lahko razodene iz tišine, na novo spočeli iz ljubezni do sebe iz duha, se predali prepoznanjem iz notranjosti s popolnim zaupanjem in tako samo bili, kar že smo, tudi za zavedanje osebnosti?

Se odločili in sneli že končno Jezusa s križa? Saj Kristus ni bil križan in nikoli biti ne more, ker je večna in neomejena duša, ki je znotraj vsakega od nas. Zakaj ne bi ravno letos segli navznoter in se začeli zavedati duhovnega pomena adventnega časa? Preživeli te štiri tedne pred nočjo, ko obeležujemo zmago luči nad temo z Jezusovim rojstvom tako, da bi se spomnili, da je to tudi praznik prezrte Boginje? Jo končno prepoznali ter sprejeli vase?

Njo, ki se razodeva skozi večen tok stvari, ko menjaje skozi letne čase iz ljubezni do človeka samo je, se daje in hrepeni, da bo končno prepoznana kot sostvarnica sveta? Ne samo kot Jezusova mati, temveč kot samouresničena Mojstrica Marija? Nov nivo zavesti, ki čaka, da ga začutiš znotraj.

ADVENTNA GOVORICA ŠTEVIL

Začutiš v adventnem času, ki se razodeva tudi skozi simboliko števil. 7 dni v tednu, 7 dni stvarjenja, 7 dimenzij človekovega bitja. V adventnem času se ponovijo štirikrat. Štiri je število ljubezni, ki ga razodeva Kabala, mistično judovsko izročilo. Vendar te razlage ne boste našli v njej. Je pa zapisana v vaših srcih, samo odpreti jih je treba. Kajti iz ljubezni in zaradi ljubezni je vse ustvarjeno. Ljubezen je prvo gibalo vsega, ki iz Izvora je porodilo vse. Iz ljubezni do sebe edino lahko samouresničiš se, skozi zaupanje in zavedanje.

4 x 7 je 28. In 28 dni je čas, skozi katerega se tudi Boginja razodeva. Čas, ko luna prepotuje vse štiri faze. Ko ženska, Boginja v fizični dimenziji doživlja življenjski ciklus navideznega niča, možnosti spočetja, polne rasti in na koncu umiranja, ko navidezno zopet ničesar ni. Tako, kot luna prehaja vse te faze - Devica (prvi krajec), Boginja v polni moči (polna luna) in Boginja starka (prazna luna). Luna s svojo močjo dviguje in spušča gladine oceanov, kako naj ne bi imela vpliva na Človeka? Prepoznati Boginjo v sebi pomeni sprejeti svoj zanikani in pozabljeni del in zopet postati cel.

Tako je 28 adventnih dni simbolno popotovanje od materije k duhu in od duha k materiji, kar z vsakim utelešenjem oziroma ciklusom utelešenj izkuša tudi duša. Kajti 28 dni je po Kabali hkrati tudi čista materija (2 + 8 =10), torej nezavedna človekova ujetost in omreženost v materijo (10), lahko pa tudi razodevanje čistega duha (1) (1 + 0 = 1). Torej eno ali drugo, lahko pa eno oplemeniteno z drugim, ko se iz ljubezni (4), ki se lahko razodene iz človekovega srca, ki je spoj materije in duha, človek zaveda, da je duh, ki preveva materijo in to zavedanje tudi živi. Novo rojstvo, nov nivo zavesti.

ADVENTNI IN BOŽIČNI BLAGOSLOVI - SEBI

Vedno imamo moč skozi svobodno voljo, ki je najvišji stvariteljski akt, izkušati bodisi eno ali drugo, ali pa se zavedati obeh, ju uravnotežiti in zaživeti tukaj in zdaj, kot neomejen duh v materiji. Biti Bog in Boginja. Človek.

Naj bo torej letošnji adventni čas naše lastno notranje duhovno popotovanje do božičnega večera, ko lahko iz ljubezni sebe na novo rodimo in nato zaživimo. Saj smo skozi svoje misli, besede in dejanja stvarniki lastne resničnosti. Naj bo adventni čas darilo sebi, poklon lastni notranjosti. Iz ljubezni do sebe, iz zavedanja in radosti do življenja, ki se razodeva skozi nova rojstva. Da bo življenje zopet tista obljubljena dežela, po kateri hrepenimo. Da bomo končno zaživeli Zlato dobo, ki je stanje zavesti, porojeno iz ljubezni.