Nova rast

V življenju je nemogoče, da bi se ustavili. V resnici ne, čeprav osebnost lahko to izbere na tisoč in en način. A le v naravo se ozri in videl boš, da življenja nič ne more ustaviti. Te nove rasti, ki vsako leto razveseljuje srce, ki vsako leto za radost oči skozi mlado zelenje poskrbi. Tudi v življenju človeka ničesar moč ustaviti ni. To je ciklično gibanje, ki je takšno od trenutka, ko se je gibanje sploh pričelo. So vedno nova spočetja, vedno nova rojstva, nove rasti in prav tako vedno nove preobrazbe skozi smrti za vedno nova spočetja, rojstva, rasti in preobrazbe. Tok brez konca, bodisi iz življenja v življenje, bodisi znotraj enega samega življenja.

ROJSTVO V TELO

Ko se rodimo, smo v stanju zavesti, ki se spominja vsega in hkrati pozablja vse, da se lahko za zavedanje osebnosti vse na novo prične. Iz silne želje doživljati, rasti, se na novo spočenjati, iz ljubezni do sebe in vsega vedno na novo izkušati, se duša sploh utelesi. Iz hrepenenja, da tudi ta ciklični tok ustavi se, ko se nekega dne neka osebnost prebudi, razsvetli in tako zopet z Izvorom vsega eno je ter vanj vrne se, od koder se je začelo vse. A do tedaj, do trenutka tega svetega, vedno znova so nova izkušanja, nove rasti, nove spremembe, ki življenje jih prinaša in razodeva.

SENCE NAD BREZMADEŽNOSTJO

Ko dete malo se rodi, ima pred seboj še popolnoma vse možnosti, vse potenciale stvarnika. Vse neomadeževano je, vse pripravljeno na izkušanja, na ozaveščanja. Dete še zre z nedolžnimi očmi v svet okrog sebe, ga izkuša, se veseli, saj je vse pred njim, vse izbire, vse mogoče je.

A ko odrašča, že pričenja se zgrinjati tudi tema. Čedalje manj veselja je, ko ga zatemnjujejo oblaki vzorcev, ki jih mlademu bitju vcepljajo straši, vzgojitelji, sorodniki. Mlado bitje čedalje bolj omadeževano je s strahovi, dvomi, nezaupanjem, čedalje bolj utesnjeno v materiji. Čedalje bolj ga stikajo oklepi, ki jih od drugih prevzema in tisti, ki sam k temu jih dodaja. Iz otroške radoživosti se tako kaj hitro lahko odpor do življenja porodi. In kaj je hujšega kot to? To recept je za trpljenje, kajti tako zanikaš samega sebe.

NEMOGOČE JE USTAVITI TOK LJUBEZNI

Tako na silo ustaviš večni tok ljubezni, ki se skozi duha, ki je dih Izvora samega, vedno pretaka skozi vse. Tega ti ni moč spremeniti, to dejstvo je. Toda osebnost ima skozi svobodno voljo moči, da zavedno ali nezavedno ta tok na silo ustavi. Pa ne v resnici, temveč v iluziji. V odločitvah, ki se stekajo v to, da ni več radostno vstati v nov dan, se življenja veseliti, biti, ljubiti in zaupati. Se vsega, kar razodeva se, radostiti, temveč se tako začne upiranje naravnemu toku reči.

Na nočno nebo se ozri, kako luna nemoteno, brez zadrževanja in upiranja, prehaja vedno skozi nove faze spreminjanja, od polne do prazne lune in skozi vse vmes. Ničesar ne zaustavlja, ne zadržuje, temveč samo je, kroži in se veseli, ko življenje tako z vsem, kar je, deli, živi, diha v ritmu večnega ciklusa ljubezni.

In prav tako narava, ko po zimskem spancu, ko navidezno ničesar ni, ko vse ustavi se, umre, a že hkrati v preobražajoči moči snuje nove reči, pripravlja nova brezmadežna spočetja, nove rasti. In potem nekega jutra se zbudiš in glej, čudežno spet vse zeleno je. Ljubezen, ki razodeva se skozi novo rast, novo življenje, ki k uresničevanju in izkušanju hrepeni, raste, se radosti. Se dotikov sonca, poljubov rose in dežja veseli, lahne sapice vetriča in oblakov sence, ki pripeko ohladi. Vse novo, pripravljeno na doživljanja, izkušanja. Radost novega.

SPIRALNI TOK RASTI

To zmoreš tudi ti, saj to je v tvoji naravi. Cikličen tok vsega, skozi katerega se razodeva Boginja, ko spomladi skozi naravo sporoča ti, da vse to si tudi ti. Da tudi v tebi so moči vse na novo ustvariti. Da tudi ti si ciklično žensko počelo, ki se razodeva v vsem, prinaša rasti, se preobrazi v moč izobilja, v polnost izkušanja poletja, v pobiranje sadežev lastne ustvarjalnosti, ko v polni moči se življenja veseliš.

Ko veš, da ti nič nemogoče ni. Da ciklični tok tudi z moškim počelom se oplaja, ki v premočrtnosti, v linearnosti poskrbi, da ciklični tok ne kroži v samem sebi, temveč je to enovita rast moškega in ženskega počela, ki tako znotraj človeka se uravnotežita v spiralni rasti.

Vedno na novem in globljem nivoju izkušanja in odstiranja uvidov, je spiralni tok rasti odstiranje tančic duhovnega sveta za zavedanje človeka. To je način, kako skozi vedno nove rasti samega sebe vodiš v samouresničenje. V to, da spiralni tok se v nekem trenutku konča, ko že izkusiš in ozavestiš vse.

MOČ ZA NOVE RASTI

Ta moč tudi v tebi je, Človek. Moč Izvora samega, skozi katerega samouresničuješ se. Zato vedno nove izbiraj rasti, ki v spremembe vodijo, ne zadržuj se v starem. Preglej svoje misli, besede, dejanja, hotenja, pričakovanja, strahove, omejitve, vzorce, odločitve, zaveze, odnose, vezanosti, zaradi katerih ne izkušaš več nove, spiralne rasti, temveč sam v sebi krožiš. Se mučiš iz dneva v dan, ko sprašuješ se, kakšen smisel sploh ima življenje.

Ko v tebi ni več radosti, ko ne izkušaš več življenja v polnosti, ko težko je vstati v nov dan, je znak za preplah. Znak za zavedanje, da si ustavil se, da nič več novega ne dovoliš si in da tako v telesu in osebnosti navznoter umiraš, namesto na novo spočenjaš se, rojevaš, živiš. Smrti starega vedno potrebne so, da bi se novo sploh lahko razodelo, vendar ne na način, da smrt postaja stalnica in edina izkušnja. Da življenje izkušaš kot breme namesto veselje.

Zato se ustavi in si odgovori na vprašanja, ki ti razodevajo, kako si naravnan. Da nekje na nekem križišču si z odločitvami skrenil na stranpoti, ki si ni jih izbrala tvoja duša v večnosti, temveč je nanje zašla osebnost, se na njih izgubila in zdaj v gozdu temnem čaka, da dan zopet posveti in osvetli poti.

DUŠA SKOZI TIŠINO RAZODEVA NOVE POTI

Ta dan, ta svetloba, vedno v tebi je. Ustavi se, prisluhni srcu, kaj ti govori, kajti skozi tišino, skozi umiritev, skozi meditacijo, ti duša spregovori. Ti pove, da ni greha in omadeževanosti, da nič nisi zamudil, ko si skozi zavedne ali nezavedne izbire se zapletel v ciklični krog brez rasti ali celo samo na enem od trojnih razodevanj cikličnosti zataknil se. Ti pove, da v tebi so moči zavestno in dogovorno izbrati nove poti. Tiste, skozi katere boš izkušal nove rasti, skozi katere znotraj sebe prepoznaval Boginjo-Boga, skozi katero se uresničeval iz volje svoje duše in volje Duha – Njega-Nje.

KODA TROEDINOSTI

Moč vedno na novo rasti, se toku življenja prepustiti in samo biti, je v tebi. Biti, ljubiti in zaupati, kajti tudi to krogotok življenja je. Je Koda troedinosti, ki vedno vodi v nove rasti. Kajti, ko si, ljubiš in zaupaš, ti vse mogoče je.

Tako skozi trojnost skozi tebe edinost zaživi. Edinost tebe s samim seboj, ki iz ljubezni do sebe živiš to življenje veličastno. Ki iz ljubezni do sebe v življenje vedno nove izkušnje prikličeš si, skozi katere rasteš, izkušaš, spoznavaš se in skozi katere razodeva odgovor se na ključno vprašanje, zaradi katerega rojevaš se.

KDO SEM?

Ustavi se, prisluhni znotraj, se odgovoru prepusti in ga skozi ljubezen do sebe, ki po življenju hrepeniš, zaživi. Zaupaj, da vse ti mogoče je. Nato pa pojdi in skozi odvezovanje od starega, skozi zavestne smrti vsega, česar ne potrebuješ več in v starem zadržuje te, se spočni skozi Duha-Njega-Njo-Brezmadežno spočetje in v novo stopi z otroškimi očmi, polnimi radosti odkrivanja novega.

Ne oklepaj se starega, saj tudi Zemlja se vedno znova vrti, iz dneva v noč in iz noči v dan. Noč je tista tišina, notranja preobrazba, ko iz teme svetloba duha iz ljubezni Izvora do vsega, iz ljubezni do samega sebe na novo spočne se, da bi skozi nova rojstva znotraj istega telesa vedno na novo izkušal, se v toku reke življenja veselil.

OTROŠKO JE NEBEŠKO KRALJESTVO

Kajti otroško je nebeško kraljestvo in v tebi je moč vedno na novo ustvariti ga. Skozi preobražajočo moč ljubezni, skozi zavedanje, da staro staro je in zadržuje te pred izkušanjem novega. Zato zavestno odloči se in v novo vstopi, da življenje zopet radostno bo.

Spočni se skozi duha in radostno v novo vstopi. Zaživi Kodo troedinosti - bodi, ljubi, zaupaj. Vedno znova in povsod. Vedno globlje v sebi. Izvor vsega.