KRISTUS V JEZUSU - POPOTOVANJE DUŠE SKOZI SVET

Ko se v zrenju skozi Duha resnice dvignemo nad fizično dimenzijo, se zavedamo, da je vse, kar je Jezus kot človeško bitje z osebnostjo in telesom doživljal, tudi skozi ljudi, ki jih je srečeval in skozi okoliščine, v katerih se je znašel, le način, kako je njegova duša-Kristus vodila, prebujala in mojstrila njegovo osebnost-Jezusa. In da je to pravzaprav zgodba vsakega od nas. 


Adventni čas je pravi, da se vsaj za hip ustavimo in se skozi to zavedanje iz notranjosti zazremo v lastno življenje. Uzremo leto, ki se poslavlja, z novimi očmi in se pripravimo, da bomo v naslednjem bolje videli in slišali vse, kar nam bo pomagalo živeti resničnega sebe.

Ko smo sposobni v Jezusu uzreti Kristusovo zavest, njegovo dušo in duha, se zavedamo, da je to hkrati naša duša in Jezusovo življenje naša zgodba. Ko se zavedamo, da je Jezus naše fizično telo in osebnost, vemo, da so vsi ljudje, ki jih je srečeval in vse okoliščine, v katerih se je znašel v fizični dimenziji – soočanje z vidiki naše lastne osebnosti. In da je Kristus tako naša duša, ki nas vodi skozi življenje. 

Srečanja Jezusa Kristusa z apostoli 

Jezus Kristus je srečal Marijo Magdaleno, ki je v vsakem od nas. Je vidik osebnosti, ki se prodaja bodisi čustveno, skozi kopičenje materialnega bogastva, za slavo, kariero…, ker si želimo biti sprejeti in ljubljeni. Ljubezen poskušamo prodajati in kupovati, čeprav se tega ne da. In hkrati je znotraj duša - Kristus, ki jo zmore sprejeti. Ki zmore sprejeti vse sence in izkušnje nesrečnih energij, ki jih izbira osebnost in zaradi katerih duši ni radostno v telesu. Toda duša zmore objeti Marijo Magdaleno, kajti v njej vidi tudi tisto, ki edina je Jezusu mazilila noge in prva videla vstalega Kristusa.

V vsakem od nas je Peter, ki je zatajil sebe, še preden je petelin zapel. Vsi smo to že storili, ko se nismo upali izraziti, kakor nas je vodilo srce. Rekli »Da,«, ko je srce vpilo: »Ne!« Osebnost, ki ne zmore in noče. Vsi mi Petri, ki zatajimo Kristusa - lastno dušo. Trikrat zatajil. Morda stokrat, vendar je znotraj tudi tisti Peter, ki zmore slišati dušo in se zaveda, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj smo tu. Skala, na kateri bomo temeljili tiste vidike osebnosti, skozi katere si bomo dovolili sebe sprejeti in ljubiti ter tako zrasti in vstati. 

Vsak mrtvi Lazar, ki trohni, ko se ne zavedamo notranjih moči. A znotraj je iskra življenja, Sveti Duh, pa če se ga zavedamo, ali ne. Vsak se znajde v življenju v trenutkih, ko se čuti brezvoljnega, osamljenega, zapuščenega. Ko dopuščamo, da vlada tema. Živi pokopani, vendar je znotraj življenje! Zato lahko vstanemo, ko nas pokliče duša, kot je Kristus poklical Lazarja. Človek, vstani skozi lastno dušo! Vstanimo in z brezpogojno ljubeznijo sprejmimo tudi tisti vidik osebnosti, ki je Lazar. Kajti Kristus – duša zmore obuditi osebnost v življenje. In tako Lazar vstane od mrtvih. 

V vsakem od nas Juda Iškarijot – nerazumljeni izdajalec. Judež ni samo zatajil, kot je to storil Peter, temveč izdal in prodal. Kolikokrat sem izdal glas lastnega srca? Skozi izdajstva samega sebe sem izkusil že vse nesrečne energije. Dokler to počnem, trpim. Dokler osebnost izbira nesrečne energije katerekoli vrste, duša trpi. A nič zato, duša zmore sprejeti, objeti in odpustiti greh, ki ni greh. Ko je Jezus objel Judeža, je Kristus vedel. Tako se tudi mi skozi Kristusa zavedamo, da bomo nekega dne zmogli. Takrat, ko ne bo več potreben Judež-skušnjavec, da bi skozi to izkušnjo zrasli. Saj je Judež tudi tista izbira iz duše, ki bi se ji osebnost velikokrat rada izognila. A duša ve, da je to njen kelih in srečanja z Judeži edini način, kako ostajamo zvesti duši, njenim izbiram in poti.

Apostoli – vsi vidiki naše osebnosti

Duša nam razgrinja čudeže v življenju skozi sanje, sporočila, znamenja in ljudi, ki jih srečujemo. Ni naključij in vsaka okoliščina, vsak človek nam prinaša vprašanje: »Kaj mi ta izkušnja govori o – meni?« 
Tako različni vidiki osebnosti hodijo z našo dušo, a mi še kar ne zmoremo ne sprejeti, ne razumeti, kajti še vedno ima osebnost oči, ki ne vidijo, in ušesa, ki ne slišijo. Tako so apostoli hodili za Jezusom Kristusom, pa niso vedeli, kdo je. Niso razumeli, čeprav jim je pokazal in napovedal. Čeprav jim je pošiljal znamenja, kot jih nam pošilja duša v življenje, da bi se prebudili, rasli, se zavedali. 

Vsi vidiki naše osebnosti so zbrani v apostolih. V vseh njih. In oni so v nas, v naši osebnosti. Tudi tisti nejeverni Tomaž, ki ne zmore verjeti in zaupati, če ne vidi in ne prime. Kljub temu, da je Kristus napovedal vstajenje in vstal, nejeverni Tomaž še vedno noče sprejeti in verjeti. Kot nočemo in ne zmoremo mi, dokler se upiramo in ne zaupamo impulzom srca. In zato trpimo. 

Prihaja čas, da osebnost odloži nejevernega Tomaža, določene vidike Marije Magdalene, Petra, Lazarja, Judeža… Vse, česar ne potrebujemo več in smo že izkusili skozi izbire nesrečnih energij. Strah, dvom in nezaupanje. A prihaja čas, ki prinaša nov nivo zavesti, v katerem bo vsak zmogel s svobodno voljo prisluhniti duši in ji z zaupanjem predano slediti v novo, v spremembo ter se samouresničiti. 

Jezus in Kristus

Jezus Kristus je ljudi in učence srečeval kot vidike lastne osebnosti, skozi katere je rasel in se samouresničeval. Ko je zdravil druge, je zdravil sebe. Skozi dušo to zmorem, kot je zmogel On. Lastno ozdravljenje in duhovno rast. Saj je celotno Jezusovo delovanje, vsa njegova srečanja s soljudmi, vse okoliščine, skozi katere nas vodi Sveto pismo, na simbolni ravni odnos duše do lastne osebnosti. Do tistih vidikov osebnosti, ki še čakajo, da jih bomo prepoznali, objeli, si odpustili, če smo obsojali in se brezpogojno sprejeli ter ljubili. Nihče ni nič kriv in nihče nam nič ne dela. Vse trpljenje si povzročamo sami – z vsako mislijo, besedo in dejanjem, ko se upiramo ljubezni in volji lastne duše. In kar sejemo, tudi žanjemo. 

Lastna apostolska dela

»Ljubite se med seboj,« je dejal. »Po ljubezni vas bodo spoznali in po sadovih vaših dejanj.« Zato ljubite vse apostolske vidike lastne osebnosti skozi dušo, pa čeprav morda v tem trenutku še ne zmorejo ne videti, ne slišati. A veste, da boste zmogli in v sebi združili vse. Apostolska dela in čudeži bodo zaživeli skozi vas, ko boste skozi dušo sprejeli vse dimenzije vas samih. 

Tako, kot jih je Kristus. Ko boste kot On na Oljčni gori nasitili in napojili tisoče. Kajti nasitil nas je drugače, kot smo zmogli videti z očmi. Skozi dušo, ko bo osebnost to dopustila in izbrala, boste večno napojeni in siti. Ne boste več iskali potešitve v materiji, temveč v duši, saj se zmoremo resnično nasititi le z duhovno hrano. Ko črpamo iz neizčrpnega vira znotraj, hrane za dušo nikoli ne zmanjka, saj prihaja iz Enosti. 

Ne bomo več kopičili, kar rja lahko prežre, povodenj odnese in tat ukrade. Prepoznavali bomo v duši, kjer je največji zaklad. Nebesa v srcu, ki jih iščemo z lučjo pri belem dnevu, čeprav so že znotraj. V najsvetejšem hramu, ki je kadarkoli bil sezidan. V templju, ki ga lahko zgradite z eno samo odločitvijo. Kot se je tega zavedal Jezus Kristus, ko je dejal: »Podrite ta tempelj do temeljev in v treh dneh vam zgradim novega!«

Tempelj, kjer so prodajali, žrtvovali in skrunili božje ime. Tržnica in klavnica. Niso razumeli, kar je povedal. Toda vi danes čutite, kateri hram je imel v mislih. Hram znotraj, ki ga je zidal skozi svoje misli, besede in dejanja, kot ga zidamo vsi. Vsak zase in na svoj način. Ko hodimo križeve pote, iščemo v isto smer. Do trenutka, ko zmoremo vstati s križa trpljenja skozi zavedanje. In takrat to zavedanje lahko prizemljimo. Zgradimo tudi fizični hram, ki pa je le odsev notranjega.

»Naj se zgodi tvoja volja, duša!«

Skozi odnos med Jezusom in Kristusom ter ljudmi, dogodki in okoliščinami v njegovem življenju spoznavajte sebe, saj je to simbol odnosa vaše duše do lastne osebnosti. Ta ključ bo odpiral marsikatera vrata za nova prepoznanja. Da bo ozaveščeno vse, česar takrat nismo zmogli, ko smo hodili z njim in za njim. Pa ne razumeli, ne videli, ne slišali. 

Čas je prišel, da se soočimo z vsemi vidiki lastne osebnosti, jih sprejmemo z brezpogojno ljubeznijo, si dovolimo slišati dušo ter ji sledimo z zaupanjem. Da se sprejmemo, kakršni smo. Odslovimo nesrečne energije, ki spletajo trnovo krono, saj trpimo samo dotlej, dokler se osebnost upira, noče in ne zmore predati vodstva duši. 

»Tvoja volja naj se zgodi, duša moja!« je dejal Jezus Kristusu in pravimo mi danes sebi, ko po poti samospoznavanja vstopamo v zlato dobo. V obljubljeno deželo znotraj, ki se razodeva za vsakega posebej. In darovi Enosti so v predbožičnem času še posebej bogati. Le sezi navznoter, zate so pripravljeni. Skozi Kristusovo zavest se razodevajo iz tebe.