POPOTOVANJE V NOTRANJOST

 Človek se rodi z zavedanjem, kdo je, od kod prihaja in zakaj je tu. V procesu odraščanja pa materialni svet s tančico prekrije zavedanje osebnosti in zaveda se samo še duša, katere sedež je v človekovem srcu. In iz duše, srca, se človeku na različne načine oglaša njegov notranji glas. Glas, ki je kot tihi in oddaljeni šepet morja, a dostikrat tako močan in glasen, da ga ne more preglasiti nič drugega. In takrat se človeku utrne davni spomin na to, kdo je, od kod prihaja in zakaj je tu.

 
Glas iz Notranjosti

Trenutek, ko se iz vseobsegajoče zavesti tudi za zavedanje osebnosti utrne uvid, intuitivni preblisk, notranje vodstvo. V teh svetih trenutkih enostavno vemo, da je to čista in absolutna resnica. Način, kako se vodimo iz duhovnih nivojev in kako uvide potem lahko zaživimo v življenju. Veliko je načinov, na katere nas nagovarja notranji glas, ki prihaja iz najvišjih in najglobljih stanj zavesti, ki jih človek sploh lahko doseže. Iz enosti, univerzalne resnice, praizvora vsega, kar je. Iz Izvora samega.

Ko nas obsije resnica luči, ko smo ožarjeni in opogumljeni z močjo ljubezni, ki se prebije do osebnosti skozi notranji glas, tedaj poti nazaj več ni. Impulz je tako močan, da mu mora slediti tudi osebnost. In večinoma to tudi stori, če le strah pred neznanim in novim ni premočan. Če je tu zaupanje, ki nas vedno in povsod edino lahko vodi naprej. Ko se v trenutku zavedanja in zlitja osebnosti z univerzalno zavestjo prepustimo notranjemu glasu, ko mu sledimo tudi v mislih, besedah in dejanjih, smo duhovno zrasli. Smo bližje sami sebi, samouresničtvi. Tedaj naša notranja hrepenenja odsevajo tudi v našem življenju, se iz nezavednega prelivajo v zavedno.


Zavestna izbira vodstva iz Notranjosti

Taki sveti trenutki so nepredvidljivi in se jim človek lahko samo prepusti z zaupanjem. Toda z darovi, ki so nam bili položeni v zibelko, smo prejeli tudi dar svobodne volje. Naš največji stvariteljski akt. S svobodno voljo lahko zavestno izberemo, da bomo notranji glas poslušali in mu sledili v življenju. Da bomo zavestno negovali ta stik in poslušali srce, skozi katerega nam govorijo duša, duh, večnost, enost. Da bomo sami kaj storili za to, da bomo v stiku z večno modrostjo, veličastno močjo ljubezni, s sijajem svetlobe, ki žari znotraj. Da bomo zavestno izbirali, da te energije vodijo naše življenje. Ne samo v utrinkih, temveč kot zvesti vodnik, učitelj, spremljevalec. Kajti znotraj nas je večni vrelec resnice, iz katerega lahko zajemamo. V Notranjosti so namreč zakladi, shranjeni v nas od vedno za vedno in le mi sami imamo ključ do lastne Notranjosti.

Notranjost je nova dimenzija zlate dobe. Je stanje zavesti in duha, ki ukinja prostor in čas in ju nadomešča z ozaveščeno enostjo. Ko si znotraj, je mir, Ljubezen, izpolnjenost, enost, resnica. Je vse in ničesar ni. Samo SI. Vsak zmore prodreti skozi tančice materialnega in odstirati koprene, ki prikrivajo uvide. Veliko je načinov, kako zopet srečati samega sebe, se zavedati duhovnih zakonov, ki so večni in nespremenljivi. Ko smo usklajeni z njimi, ko se zavedamo, smo prebujeni in samouresničeni. Tedaj lahko zacvetimo v vsem sijaju. Vemo, kam in kako usmeriti nogo, da bo delovanje osebnosti v skladu z voljo duše in duha. Tedaj šele lahko začnemo živeti resničnega sebe in udejanjati neskončne božanske potenciale, ki so brez zavedanja samo potencial.


Popotovanje v Notranjost

Kakor smo si ljudje različni, tako so različni tudi načini, kako prodreti v Notranjost. Nikamor nam ni treba iti za to, je pa potrebno marsikaj premakniti, da bi bili v stiku s seboj, z božjim v sebi. Da bi bili samouresničena Bog-Boginja v fizični dimenziji. Vse je že znotraj, le balast iluzij in nesrečnih energij, ki smo jih izbirali in doživljali do sedaj, je treba prepoznati in izbrati nove izkušnje.

Kako slišati sebe, vsak najbolje ve zase sam. Veliko je potrebnih korakov, da bi to zmogli. A prvi in najpomembnejši je – ustaviti se. Ustaviti se in utihniti, umiriti um, da v poplavi zvokov in zunanjih vtisov glas duše sploh zaslišimo. Meditacija ni samo sedenje v lotosovem položaju ali koncentracija. Najpreprostejša meditacija je že tek v naravi, nabiranje zelišč ali prepevanje. Je vsaka dejavnost, ki izvira iz srca, ob kateri smo radostni in izražamo svojo bit. To je način, kako pozabimo na skrbi, utrujenost, obveznosti. Način, kako utišamo vedno blebetajoči um, ki nas skuša prepričati, da pozna vse odgovore.

A vemo, da ni tako. Kajti če bi bilo, bi bilo življenje že izpolnjeno in radostno v vsakem trenutku. Pa ni, hrepenenje in zavedanje, da je lahko drugače in da mora biti drugače in da to, kar vidijo oči, ni vse, nas vodi iz dneva v dan. Iskanje odgovora o smislu življenja je globoko znotraj vsakega posameznika.


»Kdo sem?«

Odgovora na vprašanje: »Kdo sem?« Ključno vprašanje, zaradi katerega se rojevamo. Ko poznaš odgovor na to vprašanje, poznaš vse odgovore. Zapisani in shranjeni so v duši in vsakdo se jih lahko zave. Iz lastne Notranjosti, ki je najsvetejše in najmogočnejše svetišče, ki je bilo kadarkoli sezidano. Je iz duhovne dimenzije, zato ga nič materialnega ne more uničiti ne kakorkoli vplivati vanj. Lahko pa ga človek prepoznava, se zateka vanj in v njem najde vse odgovore.

Na poti so iskalcu v pomoč soljudje, knjige, učitelji. A to je samo pomoč. Edino resnično delo na poti v Notranjost lahko človek opravi le sam. Kajti nihče ne more namesto nas storiti enega samega koraka, ne spregovoriti, ne vdihniti ali izdihniti. Edino mi sami. Torej moramo najprej sprejeti odgovornost za življenje. To je korak na poti k samouresničitvi. Zavedanje, da smo skozi lastne misli, besede in dejanja sami odgovorni za vse, kar doživljamo in da si vse kreiramo sami. Vse, kar v življenju doživljamo, nam prinaša odgovor na vprašanje »Kdo sem in zakaj sem tu?«, če smo ga le pripravljeni slišati. Kajti vse okoliščine v življenju, vse, kar doživljamo, nam prinašajo eno samo vprašanje, na katerega si moramo odgovoriti, če hočemo biti modri in skozi te izkušnje rasti, ne se zatikati v njih. »Kaj mi to govori o – meni?«


Skozi tišino in meditacijo v Notranjost

Če se hoče človek zares spoznati, to lahko stori samo v tišini. Samo skozi umiritev uma, ki je vezan na konkretno osebnost in fizično telo ter tako omejen, se lahko prebijemo vase, v Notranjost, od koder nam govori enost, večna in neomejena. To smo v resnici tudi mi, samo iluzijo omejenosti moramo spregledati.

Veliko je stopenj in načinov, skozi katere posameznik prihaja vase. Nekdo raste skozi služenje, drugi skozi filozofski ali znanstveni pristop do sveta, tretji skozi kontemplacijo, molitev, meditacijo… A vedno sta bila za največje inkarnirane Mojstre odmik od ljudi, tišina in meditacija način, kako priti in biti v stiku s seboj,  z božjim znotraj. V tišini in samoti so se mojstrili, uvide pa delili z ljudmi skozi delovanje.

Obstaja veliko vrst meditacij, odvisno od namena oziroma našega trenutnega stanja zavesti. S pomočjo nekaterih se umirimo, skozi druge transformiramo in ozaveščamo vzroke blokad in nesrečnih energij. V meditaciji se samozdravimo, podoživljamo potlačene spomine. Sproščamo napetosti, lahko skozi bolečino, jok, kričanje. Dobimo uvide v pretekla in prihodnja življenja. Vzpostavljamo stik z bitji vzporednih svetov, širimo zavest in notranje rastemo. Smo deležni blagoslovov in neopisljivih milosti, ki utrnejo solzo ganjenosti. Se prepuščamo notranjemu vodstvu, smo v stiku z Mojstri luči. Sporočila zapisujemo, izgovarjamo, rišemo, pojemo, skratka sprejemamo, predajamo in živimo na različne načine. Vsem meditacijam pa je skupno, da skozi njih postajamo čedalje bolj – mi sami in to tudi živimo. Da nam življenje samo, tudi skozi delovanje, postaja meditacija. Da smo v sebi in da zajemamo iz Notranjosti v vsakodnevnih situacijah, tukaj in zdaj, vedno in povsod.


Svetost izkušnje »Aha!«

Lahko smo prebrali množico knjig,  poslušali mojstre, obiskovali delavnice in terapevte, a nismo zato nič bližje sebi. Ker smo čakali, da bodo drugi kaj storili za nas ali celo namesto nas. To ni mogoče in nikoli ne bo. Čudovite »teorije« in prepoznanja Mojstrov ne pomagajo pri duhovni rasti in širjenju zavesti niti malo toliko, kot ena sama lastna notranja izkušnja, uvid, šepet glasu srca. Sveti trenutek, ko se zate iz tebe zgodi: »Aha!« Trenutek uvida, izkušnje večnosti, enosti, izlitje modrosti in ljubezni, ki je že vsa znotraj, a se je skozi izkušnjo zave tudi osebnost. Tega zavedanja ti od tega trenutka ne more vzeti nihče več. Tvoje je, kot je od vedno bilo, a zdaj lahko skozi to sveto izkušnjo prepoznanje zaživi tudi osebnost. In je zato bolj mirna, zadovoljna, srečna, izpolnjena.

Zato pojdite čim večkrat v tišino, v meditacijo. Od tam vas nagovarja vaša Notranjost, tam čakajo odgovori na vsa vprašanja. V Notranjosti boste najprej spoznali, nato pa zaživeli – samega sebe. Se samouresničili.