UJETOST V PRIČAKOVANJA

Pričakovanja so človekova potreba po tem, da bi se nekaj dogodilo v skladu z zamislimi, ki si jih v zvezi z neko situacijo, človekom, izkušnjo postavi kot edini možni izid. Ker v resnici ne obstaja edini možni izid, postajamo s pričakovanji in posledično razočaranji čedalje bolj vpeti v materijo, iluzijo, se identificiramo z izkušnjo osebnosti, ki nezavedno izbira ta scenarij. Tako postajamo skozi pričakovanja do sebe, do drugih in skozi tista, za katera dopuščamo, da jih drugi izbirajo za nas, dobesedno ujetniki lastnih življenj.

Pričakovanja so vezi, ki jih ne vidimo, pa nas v življenju omejujejo, ne da bi se sploh zavedali. Pričakovanja osebnosti so daleč od zavedanj in hrepenenj srca, daleč od zavez, ki so bile sklenjene v duši že pred rojstvom v telo. So omejujoči miselni vzorci, ki jih bodisi zavedno ali nezavedno izbira osebnost in znotraj njih trpi. Pričakovanja nas oddaljujejo od nas samih, od tega, da bi živeli resničnega sebe.

PRIČAKOVANJA SO VEZANOST

Zavedamo se, da bo sonce zjutraj vzšlo. Tega ne pričakujemo. Pričakovanja so vezanosti, skozi katere smo miselno, čustveno, energijsko vezani na točno določen izid našega razmišljanja, izrekanja in delovanja, bodisi v odnosu od sebe, do drugih ali drugih do nas.

Pričakovanja so vezana tudi na linearen čas, v katerem jih poskušamo zadovoljiti. Kot pričakovanj ni ne konca ne kraja, če se jih ne začnemo zavedati, tudi posledic pričakovanj – razočaranj ni ne konca ne kraja. Tako se vrtimo v krogu pričakovanj, ki se izpolnjujejo redko ali nikoli, ali pa vsaj ne takrat, kot bi želeli. Ker se ne izpolnjujejo, sledi razočaranje, trpljenje, ujetost v občutke nezadovoljstva, neizpolnjenosti... Prepričanje, da nam nič ne gre od rok, da je naša usoda grenka in nekaj izven nas.

SOOČANJE S PRIČAKOVANJI DO SEBE

Preglejmo pričakovanja, ki jih gojimo do sebe, drugih in tista, za katere dopuščamo, da nam jih vsiljujejo soljudje. Ker smo skozi misli, besede in dejanja stvarniki lastne resničnosti, se ustavimo najprej pri mislih, skozi katera gojimo pričakovanja do sebe, ki se zlepa ali pa sploh ne uresničujejo. To so omejujoče misli o samem sebi. Prepričanje, da če bi se ta pričakovanja uresničila, bi pa bili srečni, izpolnjeni, radostni, polni življenja...

Daleč od tega. Če pričakujem, da me bo osrečilo, če doštudiram, kar mi že leta ne uspeva in ob čemer se mučim, je bolje, da se odrečem študiju, ker me očitno ne izpolnjuje. In tudi pričakovanju, da bom srečna, če študij končam. Če bi me njegova vsebina, dejstvo, da spoznavam nekaj novega, izpolnjevala, bi uživala že na poti sami in ne bi stremela k cilju – diplomi, da bi mi odprla vrata v življenje. Ko bi doštudirala, bi nastopila nova pričakovanja - z diplomo moram dobiti super službo. In iščem in ne najdem.. In če jo najdem, pričakujem, da bi mi bilo bolje, če bi bili sodelavci bolj prijazni, kreativni. In ko najdem nekaj takih (ali pa tudi ne), pričakujem, da bomo postali dobri prijatelji, da…

PREKINI  KROGOTOK PRIČAKOVANJ IN RAZOČARANJ

In tako brez konca in kraja. Krogotok pričakovanj, kaj in na kakšen način bi moralo izgledati moje življenje, ljudje okrog mene, da bi sama bila srečna, se nikoli ne neha. Čim zadovoljim eno pričakovanje, se za njim usuje plaz novih. Brez konca in kraja, dokler se ne zavem, da je vse skupaj iluzija. Da lahko na ta način preživim celo življenje ali celo nekaj življenj, ne da  bi v enem samem trenutku resnično živela in dihala s polnimi pljuči.

Ko sem ujeta v tok pričakovanj, vezanih na točno določen izid in bodisi do njega ne pride, pride z zakasnitvijo in tudi, če pride – že so tu nova. Prekini ta tok z zavedanjem, da s pričakovanji ustvarjaš nesrečne izkušnje. Da te nič izven tebe ne more izpolniti. Da to nisi ti, temveč samo izkušnje, ki jih izbiraš. Torej se ustavi, preglej pričakovanja in se odveži od njih, pa če osebnosti izgleda še tako nemogoče.

ODVEZOVANJE OD PRIČAKOVANJ

Sooči se s pričakovanjem, da te bo diploma osrečila, odveži se od njega tako, da si pripravljen sprejeti dejstvo, da ne doštudiraš ali pa se za to možnost celo zavestno odloči in tedaj boš začutil svobodo nevezanosti. Ko se odvežeš od pričakovanj, da boš lahko ljubil sebe, če shujšaš petnajst kil in se sprejmeš takega, kot si zdaj - svoboda! Ko se odvežeš od pričakovanja, da bo mož alkoholik, ki že stotič prisega, da bo nehal piti, to uresničil in sprejmeš dejstvo, da tega ne bo nikoli storil – svoboda! In tako dalje.

Ko se odvežeš od pričakovanj o sebi in drugih, ko ne dovoljuješ več, da bi pričakovanja drugih v zvezi s tabo krojila tvoje življenje, tedaj si svoboden, nevezan in šele lahko svobodno izbiraš, kaj boš z življenjem. Ko se zavedaš, da nisi tvoja pričakovanja, da te njihovi izidi ne bodo osrečili, temveč se odvežeš od vseh in potem iz svobode sebe doživljaš na novo. Brez ujetosti, temveč sebe iz notranjosti, ki ti šele takrat lahko spregovori, ko odvežeš vezanost osebnosti. Prepoznaj svet svojih pričakovanj in ujetosti, nato pa korak po korak zid omejenosti zruši do tal in na novo zadihaj. Se na novo spočni, rodi in zaživi s polnimi pljuči.

Za osebnost je to večinoma popolnoma neznana izkušnja, ker smo skozi pričakovanja vpeti v toliko odločitev, dejanj in odnosov, da si sploh ne moremo predstavljati, da obstaja svet, kjer temu ne bi bilo tako. Tisti, ki se razodeva od znotraj, je resničen in čaka, da se ga zavemo ter zaživimo – sebe.

Kakšna svoboda zaveje, ko si rečem: »Nehala bom študirati. Ni mi potrebno shujšati. Prekinila bom odnos z možem alkoholikom, saj je to njegova izbira.« In tako dalje, nove odločitve v zvezi z vsem, kar nas je doslej dušilo. Kakšna svoboda, notranja moč, ki jo tako sprejmem nazaj vase, da bom z njo živela sebe.

V meditaciji se odvežite od vsega, kar vas skozi pričakovanja stiska, pa boste začutili energijsko osvobojenost. Zamislite si situacijo, ki je nasprotna temu, kar ste do sedaj pričakovali in začutili boste svobodo. Ko boste tako izkusili moč, s katero ustvarjate življenje, jo boste lahko tudi zaživeli.

PRIČAKOVANJA DO DRUGIH IN OD DRUGIH

Tako v pričakovanjih do sebe, kot do drugih. Nihče nima nad nami moči, če mu je prej sami nismo podelili. Kot smo jo predali navzven - ljudem, da sedaj lahko z njo manipulirajo z nami, tako jo lahko zopet potegnemo vase. Tako, da nehamo pričakovati, da nas lahko drugi osrečijo. Da bo mož v sredo zvečer raje z mano v gledališču kot s prijatelji na tekmi. Da bo sin nehal kaditi travo in bom potem lahko srečna. Nehala pričakovati, da mi bo ljubljena oseba, ki za ljubezen do nje sploh ne ve, izrekla ljubezen...

Nihče nima moči osrečiti me niti treščiti ob tla. Ko se odvežem od pričakovanj v zvezi z drugimi, bom svobodno zadihala in navzven podeljene moči zopet potegnila vase, da bom z njimi izpolnjevala – sebe. Odvežem se tudi od pričakovanj soljudi v zvezi s tem, kakšna bi morala biti, da bom njim po meri. Kako bi morala delovati in izgledati, da bi bila vredna njihove ljubezni. To ni ljubezen, je pogojevanje in manipulacija.

Ne bodite taki, kakršni mislite, da ljudje pričakujejo od vas, da bi morali biti, temveč bodite enostavno – vi sami. Recite NE, če tako čutite in doživeli boste resnično presenečenje – svet se ne bo ne ustavil ne podrl, temveč bodo ljudje vaš »Ne«, v katerem je moč zavedanja, tudi slišali, sprejeli in spoštovali. Tako preprosto je to. Seveda od trenutka, ko sami izberete, da pričakovanja drugih v zvezi z vami ne bodo več krojila vašega življenja, da ne boste lutka v njihovih rokah, čeprav ste jim vrvice, s katerimi zdaj upravljajo z vami, sami dali v roke.

SVOBODA BREZ PRIČAKOVANJ

Presekajte vezanosti skozi vsa pričakovanja do sebe, do drugih in drugih do vas in boste zopet ali sploh prvič v življenju – vi. Nova svoboda vse ustvariti in izkušati na novo, z otroškimi očmi, polnimi čudenja nad veličastnostjo življenja, ki vre iz vaše notranje neomejenosti, ko je ne omejujete več s pričakovanji kakršnekoli vrste. Veliko dela s seboj, prepoznavanja, prečiščevanja, soočanja, toda hkrati nova svoboda, še nepoznane moči za stvarjenje izpolnjenega življenja, ki vre od znotraj, ne od zunaj. Iz neomejenosti duše, ne iz omejenosti osebnosti.

Dovolite si to, vstopite v raj tukaj in zdaj, brez pričakovanj o komerkoli, kadarkoli, na kakršenkoli način. Utopija, iluzija? Nič večja kot ta, ki jo doživljate zdaj. In če vas izkušnja, v kateri se ravnokar nahajate, ne izpolnjuje, zakaj ne bi poskusili drugače? Lahko kaj izgubite? Vi ne, lahko pa izgubi vaša osebnost, kajti čas je prišel, ki je stanje zavesti, da preda pričakovanja, da preda svojo voljo volji duše, se osvobodi ujetosti in resnično zaživi.