VSTAJENJE S KRIŽA TRPLJENJA 

Velikonočni čas je čas vstajenja. Jezus Kristus nam je prišel pokazat, da skozi ljubezen zmoremo odložiti križ in vstati. Odložiti trpljenje, ki se zadira v naše srce, meso in dušo. Trpljenje v življenju je samo izkušnja in čas je, da je ne izbiramo več. Čas, da vstanemo skozi dušo, ko nam osebnost ne bo več preprečevala biti, kar smo. 

Križanje in vstajenje po lastni volji


V vsakem trenutku lahko vstanemo, če se za to odločimo. Kajti v naši duši so že vse notranje moči, na katere nas je prišel opozorit Jezus Kristus: »Še večje čudeže boste zmogli!« Čas je, da sprejmemo te besede in njihovega duha. Kajti Kristus znotraj nas čaka, da bomo skozi srce in dušo tudi mi zmogli. 

Ni bil križan zato, da bi mi skozi njega vstali. Ni bil križan za nas, temveč je bila to svobodna volja njegove duše. »Ne moja, tvoja volja naj se zgodi!« Ne volja osebnosti, temveč duše. Ko sem sposobna slediti lastni duši in temu, kamor me pelje glas srca, odlagati nesrečne energije, ki jih iz življenja v življenja izbira osebnost, tedaj sem sposobna vstati. 

Brezpogojna ljubezen gore premika

Kot je vstal Jezus Kristus in nam tako pokazal, da to zmoremo tudi mi. Da je v nas že brezpogojna ljubezen. Koliko zmoremo z ljubeznijo sprejeti ljudi, za katere mislimo ali čutimo, da so nas prizadeli? Zmoremo objeti Judeže, ki jih srečujemo v življenju, kot ga je zmogel On ob tisti uri v getsemanskem vrtu? Zmoremo odpuščati Petrom, ki so nas zatajili, še preden je petelin zapel? Zmoremo dajati ljubezen, ali o njej samo razmišljamo, govorimo, jo pričakujemo od drugih? 

»Ljubite se med seboj,« je dejal. »Po ljubezni vas bodo spoznali.« Koliko kritiziranja, obsojanja, jeze, zamer, žalosti in trpljenja je zaradi neizražanja ljubezni še vedno v mojem življenju? Tu smo zato, da bi dajali ljubezen in jo živeli. Pogledali sočloveku v oči in rekli: »Ljubim te.« 

Zaupanje vase in zavedanje ljubezni znotraj, ki je najmočnejša sila v vesolju, zmore gore premikati. Gore nesrečnih energij, ki smo jih nakopičili v kateremkoli življenju. Zmoremo jih presvetliti v svetlobo, kot je to zmogel in nam pokazal On. Sprejel je križ, kot ga zmore sprejeti in nositi vsak, toda le lasten križ. Razdajajmo ljubezen in skozi ljubezen bodo stekli vsi čudeži samoozdravljenja. 

Vstajenje skozi lastno dušo

Skozi trpljenje smo izkusili vse, kar nismo. Toda prihaja čas konca nezavedanja o tem, kdo smo in od kod prihajamo. Čas, ko nas vse več zmore videti z očmi srca in slišati z ušesi srca. Čas, ki smo ga pripravljali vsa življenja, ko se človeštvo dviguje iz teme in nesrečnih energij v zlato dobo. Čas, ko vsak zmore vstati, ko se za to odloči. 

Skozi trpljenje in križev pot. Kajti vsak nosi svoj lastni križ. Tvoj križ je morda težji kot moj, vendar je vsak težak, dokler trpljenje izbiramo za učitelja, za izkušnjo, skozi katero lahko vstanemo. Trpljenje ni samo sebi namen, temveč se skozi trpljenje prebudimo in vstanemo, izidemo iz njega modrejši in močnejši, če se le v nevednosti v njem ne zataknemo. Skozi trpljenje zrastemo, odložimo križ kot večno križani in si dovolimo vstati skozi dušo. 

Trpljenje – nevednost in upiranje osebnosti

Ko smo sposobni slediti duši, ni več trpljenja. Trpljenje traja, dokler se osebnost upira in izbira nesrečne energije. Nismo jeza, ljubosumje, kritiziranje, dvigovanje nad druge, obsojanje, občutek nemoči, malodušje in nejevolja, temveč ljubezen, svetloba in radost. Skozi vidike osebnosti, ki še izbirajo nesrečne energije, rastemo. V življenje jih prikliče duša, da bi tako izkusili, kar nismo. Šele, ko je tu tudi tema, se svetloba lahko zaveda sebe. Šele, ko izkusimo jezo in sovraštvo, bomo sposobni občutiti in dajati ljubezen. Šele, ko izkusimo strah, vemo, kaj je zaupanje.

Križev pot traja že toliko življenj, da je prišel čas, da odložimo križ in vstanemo. Da prepoznamo in sprejmemo nesrečne energije, ki jih izbira osebnost, saj je hkrati v osebnosti tudi tista trdna skala, na kateri lahko zidamo svoj hram. To je zaupanje vase in v lastne notranje moči. 

Vsak nosi lasten križ, v katerega so vtkane točno določene nesrečne energije. Vsaka trnova krona je spletena iz različnih bodic, toda vse izhajajo iz teme in tega ne potrebujemo več. Lahko vstanemo, kot je to zmogel Jezus Kristus, ko je sprejel voljo duše. Vnaprej je vedel za Judeža, kot ve vsak od nas, kje so naše šibke točke. Vendar kot Kristus skozi dušo sprejemamo tudi Judeža v sebi, kajti Kristus znotraj se zaveda, da Judež trpi. Kristus znotraj nas, ki je naša duša, se zaveda, da bo slej ko prej tudi Judež zmogel stopiti. 

Vstajenje je proces

Vstajenje je proces, ki ga zmoremo z odločitvijo, da sledimo duši, kakor in kamor nas pelje v zavedanju tega, kdo smo in zakaj smo tu. Zavedanju, da zmoremo, kajti vsi smo brezpogojna ljubezen, ki sta jo telo in osebnost Jezusa zmogla živeti, ko sta se zavedla in sprejela Kristusa znotraj. Vsi mi božji sinovi in hčere s fizičnimi telesi in osebnostmi - Jezus. In hkrati tudi že Kristus - duša, ki se sooča z vidiki lastne osebnosti. Skozi dušo, srce in Svetega Duha z brezpogojno ljubeznijo zmoremo delati čudeže. 

Vsi, pa vendar vsak sam, kajti nihče ne more nositi mojega križa. Le jaz vem, kaj sem vtkala vanj. Katere nesrečne energije stiskajo tvoje srce, veš le ti. Vsak sam, vendar nikoli osamljen in zapuščen, kajti v nas je Kristusova zavest, so Mojstri luči, Bog-Boginja, ki čakajo, da bodo lahko z nami z roko v roki vstali s križa! Vsak to zmore, ko se odloči s svobodno voljo. 

Pred Poncijem Pilatom po lastni zibiri

Ko se znajdemo pred Poncijem Pilatom, vemo, da smo sami tako izbrali, ker ne bežimo več pred soočenjem s seboj, temveč sprejmemo svoj križ in ga nesemo. Se damo kronati in križati skozi nesrečne energije, ker se zavedamo, da bomo skozi to dejanje vstali. Zato sprejmemo tudi vse tožnike in sodnike, kajti zavedamo se, da nimajo moči nad nami. Ne zmoremo se znajti v življenjskih okoliščinah, ki jih duša ne bi izbrala in poslala osebnosti zato, da bi skozi to prepoznala izkušnjo, se prebudila, zrasla, skozi trpljenje odložila križ nesrečnih energij ter - vstala! 

Jezus se je skozi dušo zavedal Kristusa v sebi in z ljubeznijo sprejel vse vidike samega sebe. Tudi Poncija Pilata, pred katerim je stal. »Ti ne bi imel oblasti nad menoj, če ti je moj Oče v nebesih lastnega srca ne bi podelil!« 

Soočenje s seboj

Ni večjega blagoslova, kot je srečanje s seboj in z nesrečnimi energijami, ki jih še izbira osebnost. Ko jih prepoznamo, dobimo moč, da jih skozi dušo odslovimo. Če želimo presvetliti nesrečne energije osebnosti, jim moramo najprej pogledati v oči in jim dati ime. Tako pridobimo moč skozi dušo ozdraviti sebe v vseh dimenzijah in presvetliti nesrečne energije. 

Ko se v tišini, v meditaciji srečujemo z nesrečnimi energijami, pridobivamo notranjo moč. Ko jih prepoznamo in poimenujemo, nismo več nevedni. Imamo moč oddati jih s svobodno voljo. Skozi nesrečne energije so odtekali moč, vera in zaupanje. 

Božje jagnje na oltarju nevednega ega

Bila sem božje jagnje, žrtvovano na oltarju lastnega nevednega človeškega ega. Dovolj je bilo žrtvovanj! Predajam jih s svobodno voljo in tako si ustvarjam drugačen tukaj in zdaj, nebesa v srcu, zlato dobo zase in za vse ljudi. Nebesa znotraj čakajo na vstajenje, ko se bom za to odločila. To lahko storim v tem trenutku, tukaj in zdaj, saj boljšega še ni bilo. Ko osebnost predaja vodstvo lastni duši, je trpljenje, bolečina, jok in stok in škripanje z zobmi. Toda, ko osebnost preda vodstvo duši in srcu – vstajenje!

»O, Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Kolikokrat se osebnost upira, pa ji duša vedno znova odpušča?! Saj ni kaj odpustiti! Znotraj je že ves čas ljubezen. Kjer je ljubezen, ni obsojanja. Kjer ni obsojanja, ni potrebe po odpuščanju. Skozi brezpogojno ljubezen do sebe vstajate s križa trpljenja v večno življenje tukaj in zdaj.