Duhovnost in denar

Srečujemo prepričanje, da zaračunavanje storitev v duhovnosti ni "duhovno". Zakaj učiteljici angleščine pripada plačilo za poučevanje, učitelju duhovnosti pa ne? Proč z dvoličnostjo! Ali je denar umazan ali si ga lahko dovolimo uživati? Ključ do odgovora in edino merilo je posameznikova naravnanost do denarja, ki je ena od energij obilja in menjalna protivrednost za porabljeni čas. Posameznikova odločitev, iz katerega centra - osebnosti ali srca - in s kakšnim namenom deluje, saj denar sam po sebi ni umazan. Lahko pa postanemo njegovi ujetniki.

Poplačilo za opravljanje poslanstva

Če resnično opravljaš svoje poslanstvo, vesolje poskrbi, da boš za delo prejel tudi plačilo, ne glede na to, kakšne vrste je tvoje poslanstvo. Lahko si kuhar, vrtnar, zdravilec ali pa predavatelj. Če ga opravljaš iz notranjega bistva in srca, ne zaradi denarja samega, tedaj bo vesolje poskrbelo, da boš za opravljanje poslanstva bogato poplačan, ne le z notranjim zadovoljstvom, temveč tudi z denarjem.

Denar - protivrednost za porabljeni čas

Dokler je denar plačilno in menjalno sredstvo in dokler ne bomo v lastnem razvoju prišli tako daleč, da ne bo več potreben, dotlej je vsakdo, ki opravlja neko delo za drugega, upravičen prejeti tudi denarno protivrednost za vloženo energijo in čas. 

Kaj je tisto, kar plačujemo drug drugemu, tudi v duhovnosti? Porabljeni čas za opravljanje dela oziroma pridobivanje znanja, ki smo ga uporabili. Vložili smo svoj čas, ki bi ga sicer lahko porabili drugače. Dokler denar predstavlja menjalno sredstvo za izmenjavo dobrin, misli, idej in vsega, kar obstaja na vseh nivojih, kar si ljudje pač lahko med seboj izmenjujemo, vse dotlej smo tudi v duhovnosti, pa naj bodo to energijske terapije, zdravljenje, svetovanje, pogovori, delavnice, predavanja, knjige - svoje delo upravičeni zaračunati. 

To ni znak "neduhovnosti". Za delovanje porabljaš svoj čas. In čas je v naši kulturi in tradiciji nekaj najbolj dragocenega. Zgolj zato, ker se ne zavedamo, da dimenzije časa pravzaprav ni in ga imamo na razpolago v neomejenih količinah. Vendar razmišljamo o času kot o omejeni količini, ki nam je na voljo samo v tem življenju, pa še to v količini, za katero ne vemo, kako nam je odmerjena. Ob taki percepciji časa je čas dragocen in ga drug drugemu tudi zaračunavamo. Tako je plačilo nadomestek za porabljeni čas za opravljeno delo. Vendar se čas ne nanaša samo na neposredno opravljeno delo, na konkretne pol ure ali eno uro, temveč tudi na vse tiste ure, ki jih je zdravnik ali odvetnik porabil za študij in priprave. Sicer bi lahko v času, ko je študiral, nekdo drug pa užival, tudi sam užival. Vendar je vložil napor, energijo in čas v to, da se je izučil prava, medicine ali česarkoli. Ta možnost je sicer vsem na voljo, vendar se vsi ne odločijo zanjo, ker zahteva vlaganje. 

Lažna morala o „neduhovnem“ zaračunavanju v duhovnosti

Enako velja za vse, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. Dostop do lastne notranjosti je vsem odprt, vendar se vsakemu ne ljubi vsak dan meditirati, delati na sebi in podobno. Srečujemo prepričanje, da zaračunavanje storitev s področja duhovnosti ni "duhovno". Kako to? Mar ni zdravilec prav tako vložil veliko časa ter energije v to, da se je naučil alternativno zdraviti? Ali ni predavatelj vložil precej časa, da je dosegel stanje, ko lahko predava, pripravi delavnico, seminar ali predavanje? Da napiše knjigo? Torej je za vloženi čas ravno tako upravičen zaračunati storitev. Pa ne samo tisti konkretni čas, čas tistega predavanja ali terapije, temveč sorazmerno še vse tiste ure, ki jih je porabil za to, da sedaj lahko predava ali kakorkoli deluje. Zakaj bi bilo torej "neduhovno" zaračunavati storitve s področja duhovnosti? 

Ali odrekamo plačilo za opravljanje poklica?

Ko bo napočil čas, da mi bo vodovodar napeljal cevi po hiši in ne bo nič računal, mu tudi sama ne bom zaračunala zdravljenja ali predavanja. Zakaj od mesarja nihče ne pričakuje, da bo meso razsekal zastonj, ga zavil v vrečko, zaračunal pa samo material? Nikomur še na misel ne pride, da bi učiteljici oporekal možnost in pravico, da za opravljeno delo prejme plačilo, ne glede na to, ali poučuje angleščino ali matematiko. Zakaj nam vedno pride na misel le, da učiteljem, ki poučujejo teme s področja duhovnosti, očitamo, da je neetično in neduhovno poučevanje tudi zaračunati? Zakaj živimo po dvojnih merilih? Zakaj enemu pripada plačilo za poučevanje, drugemu pa ne, čeprav oba širita znanje? Proč z dvoličnostjo in lažno moralo! 

Brez slabe vesti v duhovnosti

Vsi, ki opravljate poslanstvo na področju duhovnosti, ste, dokler obstaja denar kot menjalno sredstvo, upravičeni za opravljeno delo in zanj porabljeni čas, prejeti plačilo. Zato nikar ne imejte slabe vesti, ko opravljeno delo zaračunate! To ne pomeni, da ne bomo nekomu, ki si res ne more privoščiti plačila v znesku, kot je postavljen, ali pa sploh ne, stopili nasproti z vsem svojim srcem in mu znižali višino plačila za tečaj, mu opravili terapije brezplačno. Vendar ne zato, ker to od nas pričakuje, kot da je to naša dolžnost, temveč zato, ker nam je zaupal težavo. Česar te vesolje naprosi, ne odrečeš - če veš, da prošnja prihaja iz človekove notranjosti in ne iz njegovega Ega, ki bi rad prihranil kakšen tolar. 

Ali je denar umazan?

V principu lahko zaslužiš samo toliko denarja, kolikor si moreš in dovoliš zamisliti, da od neskončnega obilja denarja pripada tebi. Zato ga drugi ne bodo imeli nič manj, saj je obilja za vse dovolj, ker prihaja iz neizčrpnega vira. Če pa razmišljaš, da je denar umazan, krvav in ga nihče ne more pošteno zaslužiti, ker so ti te miselne vzorce vcepili nekoč nekje na tvoji poti skozi svet, tedaj boš verjetno v lastni resničnosti, ki si jo ustvarjaš s temi mislimi, izkušal pomanjkanje, tudi materialno. Prečisti te misli in se zavedaj, da si upravičen in vreden živeti v izobilju, tudi materialnem, saj je vse energija. Predvideli smo si vse rajske in nebeške lastnosti, obilje vsega. 

Zakaj smo obenem dovolili, da se je materialnega obilja prijela nalepka »negativno«, še posebej v duhovnosti? Zakaj razmišljamo, da si moramo prislužiti nebesa z odrekanjem, pomanjkanjem, trpljenjem in žrtvovanjem? Tako namreč doživljamo pekel že kar tukaj in zdaj in nam ga po smrti fizičnega telesa sploh ni treba pričakovati. Pa tudi nebes ne, ker so tudi že tukaj in zdaj, samo dovoliti si jih moramo zaživeti iz lastnih src. Svobodno lahko še naprej razmišljate, da je denar umazan, vendar se obenem ne čudite, zakaj komaj krpate en konec meseca z drugim. Bodite pozorni na svoje misli, besede in dejanja, ker so to energije, ki jim s stalnim ponavljanjem dovajate moč, da se slednjič lahko uresničijo. Zato se vprašajte, kakšno resničnost želite izkušati in si jo kot stvarniki prikličite v življenje s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Sprejmite odgovornost za svoje življenje v lastne roke. Nihče ni nič kriv in nihče vam nič ne dela. Vse to ste vi. Vi ste stvarnik!

In ko vas bodo naslednjič vprašali, koliko stane opravljena terapija, kakšna je cena vaše delavnice, predavanja ali knjige, se zavedajte, da je tudi postaviti ceno del vaše notranje rasti. »Ceni se sam in Bog te bo cenil,« bi lahko obrnili izrek. Marsikomu je namreč težko postaviti finančno protivrednost opravljenega dela in se kot v zasilni izhod lahko zateka k prostovoljnim prispevkom. Tako sta istočasno oba v neprijetnem položaju. In ko se začnejo samospraševanja »Ali sem dala dovolj? Je premalo in me naslednjič ne bo obravnaval nepristransko? Je preveč?« se zavedate, da bi bilo bolje, če bi že vnaprej poznali ceno in se vaši osebnosti ne bi bilo potrebno mučiti. In ko se na drugi strani začnejo opažanja »Spet je dala samo toliko. Ali se res ne zaveda, da je moje delo vredno več? Saj je pri frizerju dražje! Kaj misli, da me s tako vsoto lahko kupi? Kaj pričakuje v zameno?« sta oba pristala v vrtincu nesrečnih energij. Koliko izgubljene energije in časa!

Delovanje zaradi denarja – past teme

V vsem skupaj pa je nastavljena past. Črta je zelo tanka, zato pazite, da je ne prestopite. Velja za vsa področja delovanja. Ko poslanstvo začnete opravljati izključno zaradi denarja namesto iz notranje potrebe in veselja, ste padli v zanko temnih in nesrečnih energij, iz katere se boste težko izkopali. Ko seštevate in preračunavate, koliko terapij, delavnic in predavanj morate opraviti, da boste čez pet mesecev lahko kupili nov avto ali čez dve leti vikend, ste postali ujetnik. Ste postali ujeti in vezani na materialno. Materialno obilje je tu zato, da bi ga uživali in bi nam omogočalo doživljati svet na vse možne izrazne načine. Ko si denar in materialno obilje dovolimo samo uživati, nevezano, smo svobodni. Takrat tudi ne razmišljamo, koliko ga bo in kdaj, temveč zaupamo v vesolje, da bo poplačalo opravljanje našega poslanstva. In ko poplačilo pride, ga seveda brez lažne morale tudi sprejmemo. 

Ko pa ga začnemo kopičiti z namenom, da bi ga bilo še več, smo postali vezani, nesvobodni, njegov ujetnik in suženj. Ko živimo in delujemo samo še zaradi denarja in materialnega udobja, nam postaja tudi opravljanje dela breme in dolžnost, namesto veselje in radost. Slej ko prej bomo na ta način celo zaprli dotok energije denarja. Bodite pozorni, iz katerega centra - osebnosti ali srca - in s kakšnim namenom delujete. Tega se zavedajte vedno in povsod, da se ne bi ujeli v zanko.