Meditacija Brezpogojne Ljubezni do samega sebe

Nadiham se, udobno namestim in zaprem oči. Najprej se sprostim z normalnim dihanjem, nato vdihujem vibracije svetlobe, ljubezni in radosti.

V svojih prsih začutim lastno srce. Občutim ritem njegovega utripanja, občutim ga takšnega, kakršno je v tem trenutku – bodisi zaprto ali odprto za vso ljubezen, kar jo je. V svojih mislih si svoje srce predstavljam pred sabo. Pogledam ga, kakšno je – ali je obdano z oklepi, s temnimi barvami, s čustvi, ki okrog njega stiskajo obroče, s sledovi zamere, jeze, zaskrbljenosti, maščevanja, ljubosumja, strahov, karkoli sivega in morečega.

Ko opazim sledove teh energij, jim iz področja čelne čakre, ki je v sredini čela med očmi, pošiljam svetlobo. Svetloba, ki prihaja iz moje čelne čakre, iz tretjega očesa, prečiščuje vse sledove prej naštetih energij, ki se presvetljujejo. Svetlobo pošiljam toliko časa, dokler ne zagledam pred sabo svojega srca, kristalno jasnega in čistega, brez obročev, brez sledi temnih barv, brez sive in umazane, temveč sijoče, prosojno in čisto kot sonce.

Ko je srce tako prečiščeno in so z njega odpadli vsi obroči, v tej čistini in jasnosti lastnega srca zagledam otroka. Približam se mu in vidim, da otrok joče, ker je izgubljen in prestrašen, kot izgubljen in prestrašen otrok brez staršev. Pridem še bližje in temu otroku pogledam v oči. V njegovih očeh zagledam žalost, bolečino, solze. Ta otrok v lastnem srcu sem jaz.

Tega otroka, ki potrebuje tolažbo, vzamem v naročje in mu povem, da ga nisem pozabila, in da ni razloga, da bi bil žalosten, izgubljen in nevreden ljubezni. Povem mu, da ga imam neskončno rada točno takega, kakršen je. Opravičim se mu, ker sem tako dolgo pozabljala nanj in mu obljubim, da od danes dalje ne bo nikoli več izgubljen, prestrašen, žalosten in nesrečen, ter ga imam brezpogojno in neskončno rada, točno takega, kakršen je, z vsemi njegovimi napakami vred, tako kot starši brezpogojno ljubijo svoje otroke.

Ko začutim, da je otrok potolažen, da verjame mojim besedam, ga pogledam v oči. V njih se zrcalita neskončna hvaležnost in brezpogojna ljubezen. Na njegovih ustnicah vidim smehljaj in občutim vso njegovo srečo, ker sem ga poiskala, ga potolažila in mu namenila vso svojo brezpogojno ljubezen. Vidim srečo, veselje in radost v njegovih očeh. Ta otrok sem jaz.

Nežno ga spustim iz naročja, ga položim v varno zavetje svojega kristalno čistega srca in mu ob slovesu obljubim, da ne bom nikoli več pozabila nanj in da ne bo nikoli več prestrašen, pozabljen, osamljen, nesrečen in izgubljen, temveč mu pripada vsa moja brezpogojna ljubezen od vedno za vedno.

Poslovim se od lastnega otroka v sebi in zapustim svoje kristalno čisto srce. Otroku ob slovesu še enkrat pomaham in občutim vso radost dejstva, da sva se ponovno našla. V svojih mislih se vrnem v področje fizičnega srca in občutim ritem njegovega utripanja. Počasi se zavem svojega telesa, sobe, v kateri sem in ko sem pripravljena, odprem oči.